x

Žagarjevi se, najprvo v starem ljubljanskem jedru, potem pa na domačiji v vasi Skaručna pod Šmarno goro, že štirideset let ukvarjajo le z enim: z dobrobitjo svojih gostov.

Skrb za dobrobit obsega temeljne zadeve, torej tisto, kar se znajde na krožniku in v kozarcu, pa tudi niti malo postranske reči, kot so uživanju primerno okolje, apetit spodbujajoča strežba in poživljajoča muzika. Harmonije, ki olajšajo še tako obilen zalogaj, je nekdaj s svojim gromkim tenorjem ubiral starosta Žagar, bivši boksar zgovornega bojnega imena Pulinoga, z zimzelenimi melodijami pa še dandanes razveseljuje Slavko mlajši, čigar kolekcija vinilnih plošč obsega nemalo bizarnosti in raritet.

Glede temeljnega ni zadrege – jedi, ki upoštevajo letne čase in slovensko gostilniško izročilo, so pripravljene iz skrbno izbranih sestavin, ki prispejo v skaručensko kuhinjo iz kmečkih špajz in kašč, ki se rade volje ločijo od kavljev v hladilnici bližnje lovske družine, ki jih daje polje in gozd. Seveda Skaručne ni brez zbirke nepotrebnih objektov, ki krasijo krčmo in vrt in težko da boste iz nje odšli, ne da bi se naužili nalezljivega smeha izza šanka ali ne da bi Vam kdo zapičil velikanski nož v praznično obloženo servirno desko. Ampak. Če se Vam zdi, da severneje od Istre ni najti dostojnega žara in peke, če Vam tod okoli manjka uležanega, strokovno obdelanega mesovja, če menite, da je divjačina drug izraz za podplat in da se volovsko meso uživa le pogojno na veselicah, je čas, da posodobite bazo podatkov. Seveda nudijo Žagarjevi tudi skrajšani, poslovni scenosled, a težko boste razbrali vse odtenke, če se zadeve ne boste lotili po polžje in si privoščili popoldanskega ali večernega razvajanja. Drži, najbolje je obiskati Skaručno na tešče in naslednji dan preživeti ob postu in molitvi, še bolje, da pridete peš ali s taksijem. Pa na sponzorja ne pozabite.